Zgodovina parka

Na pobudo mozirskega turističnega društva je Krajevna skupnost Mozirje v sodelovanju z ribiško družino, planinskim, čebelarskim in hortikulturnim društvom ter Društvom vrtnarjev Slovenije leta 1974 začela urejanje Mozirskega gaja. Podjetje za urejanje voda Nivo iz Celja je izdelalo geodetski posnetek, ki je vseboval tudi urbanistično rešitev s spremembo namembnosti zemljišča. Nekdanja gmajna, ki so jo domačini koristili za pašo živine, je obsegala dobrih pet hektarov, ko pa so pašo opustili, se je prostor zarasel z gostim grmičevjem, kjer so se kopičila divja odlagališča odpadkov.

Podjetje Nivo je skupaj z Ribiško družino Mozirje na vzhodnem delu gmajne uredilo ribnik površine 127 arov, ob katerem je ribiška družina postavila svoj dom. Osrednji del parka je v smislu prve jugoslovanske razstave cvetja v naravi z lastnim projektom uredilMiha Ogorevc. Pri urejanju je sodelovalo Društvo vrtnarjev Slovenije, ki se je odzvalo vabilu Mozirjanov.

Tvorci Mozirskega gaja, med katerimi velja še posebej izpostaviti takratnega predsednika mozirskega turističnega društva Ivana Zupana in vrtnarja Jožeta Skornška, so v parku postavili nekaj etnografskih objektov, da bi obiskovalcem pričarali podobo življenja naših prednikov. Kašča, kovačija, čebelnjak, vodni mlin, prevžitkarska hiša … govorijo o tem, kako so živeli naši dedje in babice.

Mozirski gaj je bil slovesno odprt 27. aprila 1978, ko je Mozirje gostilo republiško prireditev Hortikultura 78. Množice obiskovalcev so občudovale delo slovenskih vrtnarjev in domačinov. Gaj, ki si ga je tega leta ogledalo kar 80 tisoč obiskovalcev, je postal vzoren primer človekove omike. Da bi kar v največji meri poudarili njegovo regionalno oziroma državno pomembnost, so tvorci gaja njegovo prvotno ime še pred uradno otvoritvijo spremenili v Savinjski gaj, ki je bilo v uporabi do leta 1998. Zaradi lažje prepoznavnosti so takrat Savinjski gaj preimenovali nazaj v Mozirski gaj in tako že z njegovim imenom določili njegovo lokacijo, kar je v poplavi informacij sodobnega časa pomembna prednost.

Po prireditvi Hortikultura 78, ki se je po spomladanski razstavi cvetja na prostem nadaljevala z veliko poletno cvetlično parado skozi Mozirje, je skrb za vzdrževanje in nadaljnji razvoj parka prevzela Krajevna skupnost Mozirje. Imenovan je bil odbor za urejanje Savinjskega gaja, ki so ga sestavljali člani Društva vrtnarjev Slovenije in krajani Mozirja. Kljub številnim težavam, s katerimi se je ubadal omenjeni odbor z Jožetom Skornškom in Janezom Žagarjem na čelu, je park napredoval in z leti postajal še lepši.

Spomladi leta 1981 ga je prvič prizadela poplava, ko je skozi gaj tekoča Savinja odnesla precej zemlje, spodkopala nekaj dreves, onesnažila zelenice in odplavila klopi. Upravljavci so uspeli sanirati posledice poplave, postaviti ograjo okoli ribnika in podaljšati pergolo v parku.

Ko je leta 1982 Mozirje praznovalo 650-letnico podelitve trških pravic, se je v praznovanje vključil tudi Savinjski gaj. Največja paša za oči je bil večerni spored praznika z naslovom Savinjski gaj v pesmi in besedi. Na splavu sredi ribnika se je zvrstila vrsta kulturnih točk, za konec pa je obiskovalce navdušil še veličasten ognjemet.

Žal tudi kljub temu uspehu Savinjskemu gaju naslednja leta niso bila »postlana z rožicami«. Veliko je bilo nedorečenosti v zvezi z upravljanjem, širša družbena skupnost pa se je premalo ukvarjala z vprašanjem, kako sodelovati pri razvoju parka v smislu razvoja turizma celotne Zgornje Savinjske doline.

Pomladi leta 1984 je bila v okviru Evropske konference rejcev rjavega goveda v Mozirju razstava plemenskih živali. Po razstavi so si obiskovalci razstave, bilo jih je preko pet tisoč, ogledali Savinjski gaj in bili navdušeni nad cvetočimi tulipani, urejenimi gredicami, negovanimi zelenicami in zanimivimi etnografskimi objekti.

Društvo vrtnarjev Slovenije je kljub manjšim in večjim težavam vztrajalo v gaju in ga skupaj z domačimi zanesenjaki ohranjalo v lepi podobi. Vsako leto so se vrstile prostovoljne delovne akcije, ki se jih je udeležilo tudi petdeset članov društva. Najpogostejša opravila so bila redčenje zaraslega in manj estetskega drevja, prestavitev »preutrujenih« in urejanje novih cvetličnih gred.