1974

Začetek urejanja gaja

Na pobudo mozirskega turističnega društva je Krajevna skupnost Mozirje v sodelovanju z ribiško družino, planinskim, čebelarskim in hortikulturnim društvom ter Društvom vrtnarjev Slovenije leta 1974 začela urejanje Mozirskega gaja. Podjetje za urejanje voda Nivo iz Celja je izdelalo geodetski posnetek, ki je vseboval tudi urbanistično rešitev s spremembo namembnosti zemljišča. Nekdanja gmajna, ki so jo domačini koristili za pašo živine, je obsegala dobrih pet hektarov, ko pa so pašo opustili, se je prostor zarasel z gostim grmičevjem, kjer so se kopičila divja odlagališča odpadkov.

Ureditev ribnika

Podjetje Nivo je skupaj z Ribiško družino Mozirje na vzhodnem delu gmajne uredilo ribnik površine 127 arov, ob katerem je ribiška družina postavila svoj dom. Osrednji del parka je v smislu prve jugoslovanske razstave cvetja v naravi z lastnim projektom uredilMiha Ogorevc. Pri urejanju je sodelovalo Društvo vrtnarjev Slovenije, ki se je odzvalo vabilu Mozirjanov.

Postavitev etnografskih objektov

Tvorci Mozirskega gaja, med katerimi velja še posebej izpostaviti takratnega predsednika mozirskega turističnega društva Ivana Zupana in vrtnarja Jožeta Skornška, so v parku postavili nekaj etnografskih objektov, da bi obiskovalcem pričarali podobo življenja naših prednikov. Kašča, kovačija, čebelnjak, vodni mlin, prevžitkarska hiša … govorijo o tem, kako so živeli naši dedje in babice.

1978

Slovesno odprtje Mozirskega gaja

Mozirski gaj je bil slovesno odprt 27. aprila 1978, ko je Mozirje gostilo republiško prireditev Hortikultura 78. Množice obiskovalcev so občudovale delo slovenskih vrtnarjev in domačinov. Gaj, ki si ga je tega leta ogledalo kar 80 tisoč obiskovalcev, je postal vzoren primer človekove omike. Da bi kar v največji meri poudarili njegovo regionalno oziroma državno pomembnost, so tvorci gaja njegovo prvotno ime še pred uradno otvoritvijo spremenili v Savinjski gaj, ki je bilo v uporabi do leta 1998. Zaradi lažje prepoznavnosti so takrat Savinjski gaj preimenovali nazaj v Mozirski gaj in tako že z njegovim imenom določili njegovo lokacijo, kar je v poplavi informacij sodobnega časa pomembna prednost.

Hortikultura 78

Po prireditvi Hortikultura 78, ki se je po spomladanski razstavi cvetja na prostem nadaljevala z veliko poletno cvetlično parado skozi Mozirje, je skrb za vzdrževanje in nadaljnji razvoj parka prevzela Krajevna skupnost Mozirje. Imenovan je bil odbor za urejanje Savinjskega gaja, ki so ga sestavljali člani Društva vrtnarjev Slovenije in krajani Mozirja. Kljub številnim težavam, s katerimi se je ubadal omenjeni odbor z Jožetom Skornškom in Janezom Žagarjem na čelu, je park napredoval in z leti postajal še lepši.

1981

Poplave

Spomladi leta 1981 ga je prvič prizadela poplava, ko je skozi gaj tekoča Savinja odnesla precej zemlje, spodkopala nekaj dreves, onesnažila zelenice in odplavila klopi. Upravljavci so uspeli sanirati posledice poplave, postaviti ograjo okoli ribnika in podaljšati pergolo v parku.

1982

650 letnica Mozirja

Ko je leta 1982 Mozirje praznovalo 650-letnico podelitve trških pravic, se je v praznovanje vključil tudi Savinjski gaj. Največja paša za oči je bil večerni spored praznika z naslovom Savinjski gaj v pesmi in besedi. Na splavu sredi ribnika se je zvrstila vrsta kulturnih točk, za konec pa je obiskovalce navdušil še veličasten ognjemet.

Naslednja leta niso bila “z rožicami postlana”

Žal tudi kljub temu uspehu Savinjskemu gaju naslednja leta niso bila »postlana z rožicami«. Veliko je bilo nedorečenosti v zvezi z upravljanjem, širša družbena skupnost pa se je premalo ukvarjala z vprašanjem, kako sodelovati pri razvoju parka v smislu razvoja turizma celotne Zgornje Savinjske doline.

1984

5000 obiskovalcev gaja

Pomladi leta 1984 je bila v okviru Evropske konference rejcev rjavega goveda v Mozirju razstava plemenskih živali. Po razstavi so si obiskovalci razstave, bilo jih je preko pet tisoč, ogledali Savinjski gaj in bili navdušeni nad cvetočimi tulipani, urejenimi gredicami, negovanimi zelenicami in zanimivimi etnografskimi objekti.

Prostovoljne delovne akcije vsako leto

Društvo vrtnarjev Slovenije je kljub manjšim in večjim težavam vztrajalo v gaju in ga skupaj z domačimi zanesenjaki ohranjalo v lepi podobi. Vsako leto so se vrstile prostovoljne delovne akcije, ki se jih je udeležilo tudi petdeset članov društva. Najpogostejša opravila so bila redčenje zaraslega in manj estetskega drevja, prestavitev »preutrujenih« in urejanje novih cvetličnih gred.

1988

Razvitje društvenega prapora

Junija 1985 so v Mozirju pripravili praznovanje kresne noči. V programu pred glavnim slavjem so se na prireditvenem prostoru pred parkom predstavili domači godci in godbe na pihala, Savinjski gaj pa so obiskali poročni pari ljubljanske kmečke ohceti. Za slovenske vrtnarje je bila najpomembnejša točka razvitje društvenega prapora.

1988

Deseta obletnica obstoja

Leta 1988 je upravljanje Savinjskega gaja prevzelo Društvo vrtnarjev Slovenije.Deseto obletnico obstoja je park obeležil z mednarodno razstavo rezanega cvetja na prostem Cvetlična Forma Viva 88, ki je potekala od 9. do 12. septembra. Slovenski vrtnarji in prizadevni domačini pod vodstvom Jožeta Skornška so se znova angažirali do skrajnih meja, njihov trud pa so s svojim obiskom poplačali številni obiskovalci.

1990

Razstava cvetličnih aranžmajev na vodi

Leto kasneje so za začetek sezone v Savinjskem gaju pripravili razstavo cvetličnih aranžmajev na vodi – na strugi od mlina do izliva v ribnik. Ves teden so bili v večernih urah najlepši aranžmaji osvetljeni z reflektorji, kar je naredilo na obiskovalce izjemen vtis. Bogat sortni izbor holandskih tulipanov je ljubiteljem cvetja kar dober mesec dni ponujal očarljivi mavrični »colorit« na desetinah gredic po mozirskem parku. Na podoben način je bila pripravljena tudi istoimenska prireditev spomladi leta 1990.

Vodna ujma je v Savinjskem gaju naredila pravo razdejanje

In potem je prišel 1. november 1990. Nad Zgornjo Savinjsko dolino se je odprlo nebo in sicer prijazna Savinja se je tako kot večina ostalih vodotokov razlila preko svojih bregov.Vodna ujma je v Savinjskem gaju naredila pravo razdejanje: za posajenimi tisoči tulipanov in ostalih čebulnic ni bilo več sledu, ostalo pa je na stotine kubičnih metrov blata, grmovja, polomljenega drevja in ostale navlake. Vsi etnografski objekti v spodnjem delu parka so bili poplavljeni do višine preko enega metra in prepolni blatnega mulja. Mlin, kovačija, kmečka hiša in poškodovana kašča z inventarjem so dajali dobesedno grozljivo podobo. Oba paviljona s pergolo sta bila tako rekoč uničena. Odneslo je vse kovinske koše za smeti in večino parkovnih klopi. Od številne združbe spomladi tega leta posajenih rododendronov jih je ostala le peščica. Zablatena struga in ribnik sta ostala brez rib …

1991

Obnova parka

A na srečo je tudi tedaj nad črnogledostjo mnogih, ki so park kratko malo odpisali, zmagal neomahljiv optimizem. Takoj, ko je voda odtekla, je Jože Skornšek organiziral čiščenje in odvoz nanesenih materialov ter uredil nekaj gredic z ostanki uskladiščenih in neodplavljenih čebulnic. Poleg Mozirjanov so gaj pomagali čistiti in urejati tudi prostovoljci iz drugih slovenskih krajev in tako je bil preko zime do konca aprila 1991 precejšen del parka že toliko obnovljen, da ga je bilo mogoče odpreti za javnost. Gaj je ob tem dobil še javne sanitarije in okrepčevalnico.

1992

Živimo s cvetjem 92 in Živeti s cvetjem 93

Leta 1992 je upravljanje s Savinjskim gajem spet prevzela Krajevna skupnost Mozirje. Razstava cvetličnih aranžmajev pod naslovom Živimo s cvetjem 92 je napovedala, da je spomin na poplavo leta 1991 le še stvar preteklosti, prireditev Živeti s cvetjem 93 pa je to dejstvo le še potrdila. Tega leta je bila v parku končana gradnja kapelice Sv. Valentina, zavetnika vrtnarjev in zaljubljenih, jeseni pa je bil opravljen tudi njen blagoslov. V parku je v polni meri znova zaživel dom društva za varstvo in vzgojo ptic Kalin, katerega prizadevni člani skrbijo, da je v Mozirskem gaju na račun prelepih ptic pevk še več življenja in naravne lepote.