Na Japonskem se je načrten razvoj parkov in vrtov začel v 7. stoletju s prihodom Kitajcev.
Oblikovanje vrtov je bilo neposredno povezano z razvojem religije in njenimi spremembami. Tako so nastali vrtovi pod vplivi daoizma in kasneje pod vplivi budizma, ki je vrtno oblikovanje prilagodil razmišljanju. Pojav zen budizma v zasnovi vrta išče preprostost in abstraktnost, ki omogoča razmišljanje ter meditacijo.
Vrtna umetnost Japonske ves čas zasleduje naravo, spoštovanje naravnih sil in išče rešitve, kjer je človek povezan z naravo in s seboj. Razvoj kompozicije japonskega vrta kaže nenehno težnjo in stopnjevanje k abstrakciji. Pri japonskem vrtu zasledimo kontinuiteto in tisočletno spoštovanje narave, spremembe skozi čas so mehke, medtem ko se principi evropske vrtne umetnosti v času skokovito preoblikujejo.
Pot po vrtu je zgodba
Površina Mozirskega gaja, ki je namenjena japonskemu vrtu, omogoča le bežen vstop v razumevanje principov vrtnega oblikovanja japonskih vrtov. Osnovni princip, tj. povezovanje z naravo, okoljem in vzpodbujanje razmišljanja, je edino vodilo, ki ga je možno povzeti kot princip oblikovanja vrta v slovenskem prostoru.
Ena od bistvenih značilnosti oblikovanja japonskih vrtov je hoja po potki in odpiranje vedno novih pogledov in sporočil. Pot po vrtu je zgodba, ki jo doživlja vsak obiskovalec po svoje. Sprememba smeri poti ponazarja spremembo misli, usmerja pogled drugam, v novo prizorišče. Vrt ni samo užitek za oči, je predvsem prostor za meditacijo, pomiritev in razmišljanje.
Na japonski vrt spominjajo predvsem mostiček in kamnite svetilke, večje skale in kamni so vzeti iz bližnjega okolja. Rastline so izbrane iz razpoložljivega rastlinskega materiala v gaju. Mostiček je pobarvan v rdečo barvo, ki simbolizira ogenj; s pomočjo slednjega naj bi pri prehodu z ene strani vode na drugo stran simbolno zgoreli stari miselni vzorci in tako v nov prostor vstopimo očiščeni.
